Grad Dvor se nahaja v središču občine Preddvor v Sloveniji. Grad Dvor je poznan tudi pod imenom Grad
Preddvor. Velja za enega najstarejših srednjeveških gradov v Sloveniji, ki pa se ni ohranil v celoti. Danes
na njegovem mestu stoji veliko dvonadstropno poslopje. Vhod v grad krasi renesančni portal.
Grad stoji sredi vasi ob cerkvi in se omenja že v letih 1147 in 1156. Tega leta so grofje Andeški prepustili
dvorec s pristavo vetrinjskemu samostanu. Vetrinjski dvor so upravljali njihovi ministeriali, vitezi iz
Novega dvora.
Kot beremo v knjigi dr. Mire Delavec Touhami »V ogledalu grajske zgodovine«, je ohranjen dokument iz
leta 1156, ki grad prvič omenja. Po njem naj bi grof Bernard Spanheim leta 1147 pred odhodom na
križarsko vojno grad Dvor v Preddvoru poklonil v upravo vetrinjskim menihom. Vetrinjski menih
Engelbert je na pobudo opata Eberharda izročil samostanu posest pri Preddvoru. Tako je bil položen
temelj bodočemu gradu.
Sredi 12. stoletja sta bila tako cerkev, ki je bila takrat posvečena sv. Katarini, kot grad v lasti vetrinjskega
samostana iz Celovca. Grad je bil vse do sredine 15. stoletja v lasti vetrinjske opatije. Zaradi vpadov
turške vojske se je nato znašel v gospodarski krizi, zato so ga dali v upravljanje različnim družinam:
Spiess, Egkh, Neff in Montagnana.
Grad je bil 1. oktobra 1608 prodan Feliciti Harrer, ki ga je nato prodala samostanu Stična. Menihi so grad
obnovili in ga preuredili v samostan za bolne in ostarele menihe, kamor so jih pošiljali na okrevanje.
Takrat so menihi v kraju ustanovili tudi prvo neobvezno osnovno šolo. Vendar tudi stiški menihi niso bili
dolgo lastniki gradu.
Valvasor je grad upodobil kot dvotraktno dvonadstropno poslopje z rustikalnimi vogali, kamnitim
portalom, na nizko obzidje prislonjeno kapelo s čebulasto streho, nizkim obzidjem z vhodnim portalom
ter mansardnimi okni na strehi. Današnja podoba gradu je rezultat prezidav v 18. in 19. stoletju, vendar so
še vedno razvidni nekateri arhitekturni elementi, kot jih je upodobil Valvasor. Med turškimi vpadi so grad
in bližnjo cerkev sv. Petra dodatno utrdili v protiturški tabor.
Pozneje so se lastniki gradu hitro menjavali. Ko je grad v 18. stoletju prevzela družina Brunich, se je za
grad Dvor začelo novo obdobje. Po smrti Luke Brunicha leta 1805 je grad s celotno pripadajočo zemljo
dedovala njegova hči Marija Brunich. Poročila se je z Alojzom Urbančičem, sinom Martina Urbančiča in
stricem Josipine Urbančič Turnograjske, prve slovenske pesnice, pisateljice, skladateljice in pravljičarke.
Tedaj se začne obdobje, ko je rodbina Urbančič upravljala gospostva Turn, Preddvor in Strmol.
Po smrti Alojza Urbančiča je grad dedoval njegov najstarejši sin Edvard Urbančič. Po njegovi smrti, 18.
avgusta 1890, sta si obe posestvi razdelila njegova sinova Viktor in Edvard Urbančič. Grad Strmol je leta
1936 s pripadajočim posestvom kupil Rado Hribar, kamor se je preselil s svojo ženo Ksenijo Hribar.
Viktor Urbančič je 30. marca 1897 grad Dvor prodal dr. Maximilianu III. von Wurzbachu pl. Tannenbergu
(1844–1920). Tako je dvorec prešel v roke rodbine Wurzbach. Ded Maximiliana III. je bil Maximilian I.,
doktor prava, zato so bili tudi njegovi sinovi visoko izobraženi. Od desetih sinov jih je bilo kar sedem
doktorjev prava. Vsi so študirali na Dunaju in zasedali visoke položaje v politiki.
Preddvorski Wurzbachi
Kot je ugotovila in v knjigi prikazala avtorica, je rodbina Wurzbach zelo zanimiva in pomembna družina,
ki je močno zaznamovala ne le slovenski, temveč tudi širši evropski prostor.
Današnji potomci te velike rodbine živijo v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Angliji, Švici, ZDA in Čilu. V
Sloveniji živi še nekaj daljnih potomcev Maximiliana I. von Wurzbacha pl. Tannenberga, medtem ko se je
večina v letih 1939 in 1940 odselila v Nemčijo in Avstrijo.
Maximilian III. velja za ustanovitelja preddvorske linije rodbine Wurzbach, saj je leta 1897 kupil grad
Dvor v Preddvoru. Njegov sin Artur je grad prevzel po očetovi smrti leta 1920 ter ga preuredil v gostišče
in manjši hotel Grintovec.
Leta 1936 je grad kupil dr. Majerič iz Ormoža in ga preuredil v sanatorij oziroma okrevališče za pljučne
bolnike. Grad so obiskovale bogate družine z območja nekdanje Jugoslavije ter tudi iz današnje Avstrije in
Nemčije. Pri zdravljenju sta jim pomagala svež gorski zrak in mir.
Med drugo svetovno vojno je grad zasedel okupator. Pozneje so v gradu živela nemška dekleta, ki so
pomagala pri družinah in kmetih v Preddvoru, njihova glavna naloga pa je bila učiti otroke in odrasle
nemškega jezika.
Po letu 1945 je bil dvorec Dvor preurejen v zavod za sirote z območja nekdanje Jugoslavije. Že leta 1945
so se vanj naselili bosanski otroci. Leta 1947 je grad postal Vzgojni zavod za mladino. Od leta 1974 do
leta 1996 je deloval kot Vzgojni zavod za osnovnošolsko mladino.
Leta 1996 so grad zaradi slabega stanja zaprli. Grad Dvor je bil do leta 2014 v lasti Ministrstva za šolstvo,
nato pa je prešel v last Občine Preddvor.
Leta 2021 je Občina Preddvor grad oddala Florjanu Sušniku in Tanji Šubelj, ki sta ga s svojim Zavodom
Grof in Grofica v celoti prenovila in ga za javnost odprla že naslednje leto. Objekt se je očistil, obnovil in
opremil z dragocenimi zgodovinskimi eksponati iz zasebne zbirke. Obnova je potekala pod nadzorom
kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Za obnovo so bila porabljena
lastna sredstva, oprema v gradu je last Zavoda Grof in Grofica. Zgodba Grofa in Grofice se predstavlja
tako v domačem kot tujem prostoru.
